Ali lahko starši sami določimo, kdo naj poskrbi za naše mladoletne otroke v primeru izrednih okolišč

Vsakdo, ki skrbi za mladoletnega otroka, se mora hote ali nehote soočiti z vprašanjem, kako v primeru smrti ali kakšne druge izredne okoliščine poskrbeti zanj. V krščanskih družinah velja nenapisano pravilo, da so krstni botri tisti, ki po smrti staršev ali v kakšni drugi izredni situaciji prevzamejo skrb za mladoletne otroke. Hkrati vsi pričakujemo, da bodo levji delež prevzeli naši starši, torej stari starši, v kolikor bodo seveda še pri močeh, ter naši bratje in sestre. Na drugi strani pa je potrebno upoštevati, da je v takšnih primerih prek centrov za socialno delo oz. sodišč v postopek odločanja vključena tudi država. Nedaven primer t. i. velenjskih dečkov jasno kaže, da naša pričakovanja niso vedno tudi upravičena. Kaj torej lahko starši oz. skrbniki sploh storimo za zaščito svojih mladoletnih otrok v takšnih izrednih situacijah?

Slovenska zakonodaja ne predvideva, da bi lahko starši za primer svoje smrti določili, kdo naj poskrbi za našega otroka na način, ki bi bil za državne organe obvezujoč. Razlog za takšno ureditev je v tem, da je kot bistveno vodilo v vseh postopkih v zvezi z mladoletnimi otroki določena največja korist otroka. Organ, ki v takšnih primerih odloča, komu zaupati vzgojo in varstvo mladoletnika, mora torej vedno preveriti, ali je oseba, ki jo organ izbere, dejansko najbolj primerna in ali je z njegovo odločitvijo v konkretni situaciji zagotovljena največja korist otroka. V Sloveniji poznamo tri osnovne oblike skrbi za mladoletne otroke brez staršev: posvojitev, skrbništvo in rejništvo. Organ (center za socialno delo) mora tako v postopku najprej preveriti, katera oblika je najbolj primerna, nato pa določiti osebo, ki bo prevzela vzgojo in varstvo mladoletnika. Poudariti velja še, da razen izjemoma upravnemu organu pred odločitvijo ni potrebno pridobiti soglasja otroka.

Starši oz. skrbniki torej ne moremo za državo obvezujoče določiti osebe, ki naj za primer izredne okoliščine prevzame vzgojo in varstvo našega otroka. Kljub temu pa je smiselno, da takšno odločitev sprejmemo, se o njej pogovorimo z izbrano osebo in – morda najpomembnejše – to odločitev tudi ustrezno zabeležimo. Center za socialno delo namreč tako izraženo željo obravnava in v praksi se takšni dogovori velikokrat tudi upoštevajo. Seveda pod pogojem, da je določena oseba primerna za vzgojo in varstvo otroka, ima za to objektivne pogoje ter je takšno odgovornost tudi pripravljena prevzeti. V primeru, da center za socialno delo ne odloči v skladu z željo staršev in določi drugo osebo oz. način, je njegovo odločitev mogoče preizkusiti tudi pred sodiščem. Tako v upravnem kot sodnem postopku pa je smiselno, da si zagotovimo ustrezno pravno podporo kvalificiranega strokovnjaka.

Zelo pomembno pri vsem skupaj je predvsem, da se izražena želja staršev oz. skrbnikov zabeleži ter listino shrani na primeren način pri zaupanja vredni osebi. Ena izmed optimalnih možnosti je zapis izbrane osebe v oporoki. Še posebej je navedeno pomembno, ker bo oseba, ki bo prevzela varstvo mladoletnika, prevzela tudi skrb za vse njegovo premoženje. Oporoko je mogoče napraviti na veliko načinov, pri čemer so nekatere vezane na zelo specifične okoliščine. Najpreprostejša oblika je t. i. lastnoročna oporoka, za katero zadostuje, da jo sami napišemo na roko (ne sme biti natipkana) in podpišemo. Najbolj pogosta pa je pisna oporoka, ki je lahko natipkana, podpisati pa jo morata tudi dve priči. Takšna oporoka nudi več pravne varnosti, saj sta z njenim obstojem in njeno vsebino seznanjeni še vsaj dve osebi. Za katerokoli obliko oporoke se odločimo, pa je priporočljivo, da jo sestavimo ob ustrezni pravni pomoči ter zagotovimo njeno hrambo pri zaupanja vredni osebi. Priporočljivo pa je tudi, da damo oporoko vpisati v centralni register oporok, ki ga vodi Notarska zbornica Slovenije. Sodišče namreč samo, po uradni dolžnosti, v zapuščinskih postopkih preveri obstoj oporoke v tem registru.

Slovenski pravni sistem torej trenutno ne omogoča, da bi starši oz. skrbniki za primer svoje smrti ali kakšne druge izredne okoliščine sami določili, kdo naj prevzame vzgojo in varstvo našega mladoletnega otroka. Kljub temu je smiselno, da starši oz. skrbniki takšno odločitev vendarle sprejmemo ter jo zabeležimo na način, ki bo v primeru nastopa izredne okoliščine dostopen državnemu organu, npr. z oporoko. O vsem skupaj se je seveda priporočljivo predhodno pogovoriti z osebo, ki ji želimo zaupati vzgojo in varstvo svojega mladoletnega otroka, ter se predhodno seznaniti z upravnimi postopki in preveriti, ali izbrana oseba sploh izpolnjuje vse potrebne pogoje.

Članek je pripravljen po zakonodaji, ki je veljala junija 2016.