V Sloveniji je še vedno zelo veliko neurejenih parcelnih mej

Lastniki nepremičnin se še vedno premalo zavedamo problema neurejenih mej svojih zemljišč in kmetijskih gospodarstev. Velika večina parcel v Republiki Sloveniji namreč nima t. i. dokončno urejenih meja. Neurejene meje pa je potrebno v primeru spora reševati v sodnem postopku, ki je dolgotrajen in lahko predstavlja zelo velik finančni strošek.

Zemljiški kataster ima na območju Republike Slovenije dolgo zgodovino. V današnji obliki je bil izmerjen že v prvi polovici 19. stoletja. Težave pa se v sedanjosti pojavljajo, ker zemljiški kataster večinoma ni bil primerno vzdrževan. Geodetske izmere velikokrat še vedno črpajo iz izmer, ki ne ustrezajo več sodobni tehnologiji. Meje parcel, ki se na terenu izmerijo s pomočjo GPS naprav (sistem globalnega pozicioniranja) na podlagi 150 in več let starih zemljevidov, tako velikokrat ne odražajo več dejanskih meja v naravi. To še posebej velja, kadar so bile kot meje med katastrskimi občinami določeni t. i. mejni objekti (reke, potoki, poti), ki so v desetletjih spremenili svojo lego ali pa so bili v izvornih zemljevidih zelo približno zarisani. Nekateri izmed takšnih primerov so lahko zelo zapleteni in je za njihovo rešitev potrebno uporabiti več različnih pravnih institutov. V praksi gre namreč dostikrat tudi za priposestvovanje dela parcele, ki nikoli ni bilo urejeno v ustreznih evidencah. Še večji pa je lahko problem v primeru nejasnih meja rabe parcele.

Problem neurejenih meja ostane velikokrat prikrit več let ali desetletij, lastniki pa se ga zavejo šele, ko že podedujejo ali kupijo določeno zemljišče in se je spomin o poteku meja parcel že davno izgubil ali popačil. Ko nastane spor o poteku meje, ga je v veliki večini primerov mogoče reševati samo še na sodišču. Sodišče pri odločanju uporabi točno predviden postopek. V prvi fazi tako ugotavlja obstoj t. i. močnejše pravice, katere obstoj se domneva, če je meja že dokončno urejena v katastrskem postopku. V naslednji fazi sodišče ugotavlja zadnje mirno posestno stanje, tj. stanje, ki sta ga oba soseda razumela kot skupno mejo. Zadnje mirno posestno stanje je zelo težko dokazovati, predvsem kadar nihče izmed tistih, ki se ga spominjajo, ne živi več. Kadar niti ne obstaja t. i. močnejša pravica niti ni mogoče ugotoviti zadnjega mirnega posestnega stanja, sodišče uredi mejo na spornem območju po pravični oceni. V praksi to velikokrat pomeni razdelitev spornega območja na polovico.

Priporoča se ureditev vsaj zunanjih mej zaokroženih celot parcel (kmetije, stanovanjske hiše v strnjenih naseljih) že v fazi, ko med sosedoma še obstaja soglasje o poteku skupne meje. V takšnih primerih je potrebno izvesti natančen pregled vseh aktualnih in arhivskih katastrskih zemljevidov ter opisov meja katastrskih občin. Pri tem delu je nujno sodelovanje tako pravne kot geodetske stroke, saj je le tako mogoče zanesljivo določiti pravilen potek meje med ter zagotoviti zavarovanje pravic obeh sosedov. Vedno namreč obstaja tudi možnost priposestvovanja dela parcele in morebitnih drugih zahtevkov (npr. odškodninskih), zato se v vseh postopkih v zvezi z lastninsko pravico na nepremičninah priporoča sodelovanje strokovnjakov s področja stvarnega prava. Tako določeno mejo med parcelama geodetski strokovnjak natančno opredeli v elaboratu in meja se potrdi še z odločbo geodetskega organa. Meja med parcelama nato dobi status dokončno urejene meje v katastrskem postopku in predstavlja za oba soseda zavarovanje pred enostranskimi posegi.

Pomena urejene nepremičnine tako z lastninskega, geodetskega kot upravnega vidika ni mogoče dovolj poudariti. Problem neurejenih nepremičnin se velikokrat pokaže šele, ko pride do prenosa lastništva ob menjavi generacij ali nakupu nepremičnine, včasih pa šele ob posameznih manjših dogodkih, kot so posek dreves na napačni strani meje ali delni spremembi trase poljske ceste. Ko pride do spora, je urejanje skupne meje bistveno bolj dolgotrajno in predstavlja veliko večji finančni strošek, kot bi nastal v primeru sporazumne ureditve meje.

Primer iz zgornje Savinjske doline, kjer gre v naravi meja med parcelami do potoka, katerega zaris na zemljevidu je zelo shematski in očitno ni bil spremenjen vse od izmere leta 1825. Preprosta projekcija zarisa iz katastrskega zemljevida na teren bi lahko v precejšnji meri odstopala od posestnega stanja v naravi.

Zgoraj: Franciscejski kataster za Kranjsko, k.o. Zarečica, list 1 (1823)

Spodaj: Računalniški izpis iz Prostorskega portala Republike Slovenija za isto območje (10. 9. 2015)

Objavljeno v Savinjskih novicah, 25. 9. 2015